Bosa in gola ????♀️
Sobota je dan za belino, svežino in čistost. Dan, ko um najlažje pustim za sabo v preteklem tednu, ne mudi se mu pa niti v prihodnji teden. Dan, ko pustim sanje, da bingljajo v noči za mano in lahkotno zjutraj najprej naselim telo. Se utelesim. Z dihom in gibom. Z vsem čutenjem, ki ga v danem trenutku premorem. Počasi lezem vase, sama sebi pod kožo, vse globlje potujem od enega kotička do drugega, dokler ne dosežem vsake celice. Brez hitenja. Brez zapovedanih in naučenih pravil, kaj je prav in kaj bi morala. Preprosto povezujem globoko dihanje z nežnim gibanjem. Prebujam čutenje in dovolim, da odplavam. Enkrat ob melodiji, drugič ob ritmu, tretjič ob besedilu, četrtič ob ptičjem petju … ali pa preprosto ob bitju svojega srca. Kdaj tudi ob kakšnem spominu, ki ga lahkotno preletam s hvaležnostjo in radostjo, ki me preplavlja.
Letos sem na svojem koščku neokrnjene narave, kjer se na horizontu povezujeta morje in nebo in nesebično dovoljujeta, da stopim vmes, da bosa začutim mogočnost planeta, z glavo odjadram v nebo, svoj tempelj pa potopim v vodo in dovolim, da skupaj valovita, našla odgovor na tisti zakaj mi je to, kar tam občutim tako zelo pomembno. Preplavil me je telesno, kot vsi uvidi. Prepletel se je z mojo bitjo, da nisem niti za hip podvomila. Istočasno pa je dovolil umu, da se zmagoslavno nasmehne: »To je torej ta formula.«
Takole se na eno prekrasno belo soboto povezana s svojim telesom in usklajena z luno, počutim kot golobica, ki nežno plahuta s krili in na obrazu izrisuje velik nasmeh. Naj tako ostane. Vredno je vsakega koraka na poti do sem.
Ko se ženske zares povežemo s telesom, dovolimo, da vzvalovi in da naša voda v svojem ritmu prosto steče. Naše emocije se premaknejo in se pričnejo gibati po telesu. Povežemo se s svojim bitjem in s svojim srcem. Pričnemo delovati iz Ljubezni. In postajamo Ljubezen.
Draga Boginja, to je naša esenca. To je naše bistvo. To je naš klic in naše poslanstvo. S širjenjem vibracije Ljubezni ustvarjamo lepši in boljši svet.
Včasih sem bila prepričana, da je treba zadeve predelati v glavi. Razumeti in dojeti. In potem jih zaživeti. Ko pa sem se dih za dihom pričela poglabljati v svojo najčistejšo primarno esenco, razgrinjati plast za plastjo vse, kar se je nabralo, osvetljevati prepričanja, vzorce, navade, drobiti strahove in počasi, a vztrajno rušiti zidove okrog svojega srca, sem spoznala, da se je vse to nabiralo v telesu. Nobena substanca (na materialni ali energijski ravni), ki jo zaužijemo, ne zamegli samo razuma, ampak vpliva tudi na telo. Zato samo možgansko viharjenje ni dovolj, da se dokopljemo do svojega čistega bistva. Do svojega dragulja.
Kar nekaj časa sta pri meni procesa potekala vzporedno. V telesu se je z gibanjem in dihanjem pretakala in dvigovala energija, glava pa je vztrajno in marljivo prebirala, potovala in povezovala. Telo je naseljeval občutek blaženosti, lahkotnosti in pretočnosti. Glava pa se je osvobajala okovov in vse pogosteje dovolila zavesti leteti. Hvaležnost je nepričakovano preplavljala celo bit. Vse bolj odprto srce je emocijam puščalo prosto pot. Vse bolj pretočno telo pa je nežno sporočalo zavesti: »Objemi vse. Ni negativnih in pozitivnih. Je energija v gibanju. (op. e-motion = energy in motion) Vse to si Ti.«
Ko voda steče, prične premikati blokade in vso navlako, ki se je nabrala. Ko se vse skupaj prične kotaliti, ni prijetno. Prvi hip je boleče, a bolečina običajno traja samo trenutek ali dva, kajti podprta z odločitvijo Ljubezni, se hitro premika proti svetlobi in drobi skalovje pod sabo v manjše kamne vse do drobnega peska, ki ga z lahkoto odvrže. In potem je struga čista in pretočna. Prenese mirne vode in močnejše valovanje. In zelo redko poplavlja. Notranji dragulj, ki ga je temeljito zbrusilo preteklo življenje, pa lahko zasveti z vso svojo močjo. Razkrit in ranljiv, a notranje močan in nepremagljiv napaja naš tempelj, dviguje frekvenco in širi Ljubezen do nepredstavljivih razsežnosti.
Ljudem nam je naravno, da čutimo. Vendar smo bili naučeni, da ni dobro kazati čustev. Da je potrebno delovati iz razuma. Izvor tega poznamo, zato ne bom na silo gradila mostov z zgodovino, ki nas v sedanjosti še vedno spremlja na vsakem koraku. A se na srečo vztrajno in odločno spreminja. Tudi ne bom iskala in s prstom kazala na krivce, ker sem raje zavihala rokave za tisto, kar lahko storim sama. Se raje še enkrat priklonim Nikoli Tesli in se s svojim obstojem trudim dvigovati frekvenco. Najprej zase. In s tem posledično tudi za druge. V tem vrstnem redu. Ker drugače ne gre.
Ne počutim se več dobro, ko pomagam drugim, ampak ko se počutim dobro, lahko pomagam drugim. Na videz majhen preobrat v formuli, ki pa prinaša nepredstavljive razsežnosti.
Kot bitje s primarno naravno prevladujočo žensko esenco v danih okoliščinah z odstiranjem vseh tančic odkrivam naravo svojega bistva in utiram pot svetlobi. Povezana sama s seboj polnim sebe z Ljubeznijo in s svojo bitjo širim vibracijo Ljubezni vsem okrog sebe. Včasih bi takšno izjavo um v hipu označil za samovšečno. A danes prihaja z zavedanjem in predvsem s čutenjem odprtega Srca. Namera je čista in jasna, zato je um popolnoma razorožen.
Strahovi, da nismo dovolj dobri, da nas ne razumejo, da nas bodo zapustili, da nas bodo poškodovali, da nas bodo prevarali, da nas bodo zlorabili itd. imajo svoj izvor. Nekakšne pretekle izkušnje, ki so se naselile in usidrale v nas. Dokler ne odkrijemo teh izvorov in živimo s temi strahovi, bomo privlačili ljudi in okoliščine, ki bodo ponujali priložnosti, da se s svojimi strahovi vsakič ponovno srečamo in si pogledamo iz oči v oči. Če bomo v takšnih situacijah občutili nemoč in se postavili v vlogo žrtve, bolečino potlačili in okrog srca zgradili nov zid, se bo v našem ženskem polu ustavila pretočnost. Strahovi bodo ostali. Emocije bodo blokirane. Bolečina se bo večala in spreminjala v skalovje. Če je pretočnost ustavljena in srce zaprto, se ženska esenca ne more napajati z Ljubeznijo. Posledično ne more biti Ljubezen, zato je tudi ne more deliti.
Ženska je naravno ciklično bitje. Je kot voda, ki valovi. Je kot luna, ki kroži. Je gibanje in je konstantno spreminjanje. Zato sta odprto srce in telesna pretočnost ključnega pomena za uresničevanje njenega poslanstva, za samouresničevanje in ključna za njeno zdravje.
Zdrava ženska = zdrav moški = zdrav planet.
Zato draga Boginja, odpri svoje Srce, prisluhni svojemu telesu in se poveži s centri ženske energije, s svojimi napajalniki notranje moči. Škoda bi bilo ne izkoristiti tega, kar nam ponuja narava. Tega dragocenega cikla. Sklenjenega kroga, ki je v vsej svoji spremenljivosti popoln.
Ženska ni stabilna, predvidljiva in usmerjena k cilju. Je vihrava, valovita in nestabilna. In kot taka skrivnostna, zanimiva in privlačna.
Takšna je naša narava, zato ne ustavljajmo pretočnosti in ne blokirajmo emocij, ampak se s kroženjem premikajmo po orbiti in osvetljujmo vse okrog nas. Ko se na vse pretege trudimo osvetljevati strogo usmerjeno in kontrolirano, osvetljujemo bistveno manj, največkrat tudi napačno pot. Posledično praznimo baterije in ugašamo. Se sušimo. Venimo. Ko osvetljujemo ciklično v krogu, smo v svojem centru, vse kar osvetlimo, pa se kot odsev bleščavo vrača nazaj. Tako osvetljujemo pot tudi Moškemu, da lahko v odnosu vodi. Ženska po svoji naravi sprejema, zato je pomembno, da zaupa in se prepusti. Kot plesalka v objemu plesalca, ki zamiži in samo sledi.
Da ostane povezana s svojim bistvom, mora ženska najprej poskrbeti zase in ne ves čas skrbeti za vse ostale. Odkriti in obuditi svoje centre. Upočasniti, se predati in ustvarjati. Čutiti. In ljubiti. In brez napora preprosto BITI. 
Živeti avtentično in povezano s svojo naravno esenco je eden največjih izzivov, a hkrati najbolj dragocena odločitev, ki jo lahko sprejmemo v našem življenju.
Kako ob vseh družbenih normah, dolgotrajnih bojih in naučenih vzorcih delovati?
Tako da se naučimo najprej v danem trenutku biti. Brez preteklosti in prihodnosti. Torej s selitvijo iz glave v telo. Iz razmišljanja v čutenje. Brez umetno ustvarjenih potreb, ampak iz narave potrebe same. Brez slabe vesti, sramu in krivde, ampak iz užitka, mehkobe, sproščenosti, prepuščanja in sprejemanja.
Ne sprašujemo se, zakaj luna enkrat sveti, drugič ne. Ko nastopi v vsem svojem sijaju, jo občudujemo, ko odpotuje v svoj svet, je ne spravljamo ven na silo. Več dni se korak za korakom umika pogledom v svoj svet in potem se počasi korak za korakom spet sprehodi po nebu. Zdaj tu, drugič tam. In potem zasveti z vso svojo močjo, kot plesalka tanga v rdeči obleki in vsakič znova presune s svojo veličastno podobo.
Kdaj sodobna ženska v svetu, ki podpira linearen proces delovanja zaokroži v svojem ciklu? Kdaj hrani in neguje svojo luno? Kdaj se pokaže navzven in kdaj čutno giba v svojih notranjih hramih, kjer se nahajajo vsi njeni dragulji, njena moč in njeni izvori?
Razlogov in krivcev, da temu ni tako, lahko naštejemo veliko. Ampak ta zapis ni namenjen temu. Ta zapis je iskreno osebno potovanje k pristnemu in odkritemu čustvovanju. Je naučeno linearno delovanje zavestno opuščeno za ciklično plesanje. So podrti zidovi in zdrobljeni strahovi. Je ranljivost in je moč.
Bosa in gola objemam vse. Ves red in vso zmešnjavo. Mir in svojo spremenljivo naravo. Kajti žensko je prav in pomeni vihravo.
Bosa in gola povezana z vodo in vetrom, zemljo in nebom, soncem in luno, telesom in umom. Eno s srcem. In zlito z naravo.
Kaj v vsej tej zmešnjavi sodobnega časa sploh ostane tebi, dragi Moški, drago bitje z naravno moško esenco, se pogosto sprašuješ?
Vodi, ker je to v tebi. Zasleduj cilj, da jaz lahko krožim.
Občuduj, ker to obvladaš. Ljubezen, ki se zrcali v tvojih očeh, je najmočnejši odsev, ki ga stvarstvo lahko ustvari.
Varuj, ker to potrebujem. Skalo ob močnem valovanju, drevo v silovitem vršanju, stabilnost ob intenzivnem čustvovanju.
Spoznavaj in neguj svoj nežni pol, razvijaj sočutje, odkrivaj čustva in odpiraj srce. Iskreno, odkrito in pošteno pokaži, kdo si brez vsakršne pridobljene navlake. Ne pripoveduj mi samo, kaj imaš, ampak mi tudi povej, kaj čutiš. Kajti čutiti zame pomeni ljubiti.
❤️
Z Ljubeznijo, Irena (S.Irene)
https://www.facebook.com/S.Irene.Be.The.Change.You.Want.To.See/
???? Maja Stamenkovic